Pod pojem ulična fotografija smatramo vsi kar sam pojem opisuje, torej fotografiranje ljudi, dogodkov, situacij na javnih površinah. V večini primerov so seveda osebe na fotografijah prepoznavne. Kaj poreče na to zakon o varovanju osebnih podatkov (ZVOP-1)? Nekako takole gre mnenje njihovega pooblaščenca:
V primeru ulične fotografije se po mnenju Pooblaščenca ZVOP-1 ne uporablja. Bistvo ulične fotografije kot posebne zvrsti dokumentarne fotografije je s pomočjo fotografske kamere zabeležiti posameznike na javnih mestih v posebnih okoliščinah, situacijah, interakcijah z živo in neživo naravo oziroma z drugimi posamezniki. Ulična fotografija lahko poleg tega, da nudi estetski užitek, služi tudi kot posebna oblika dokumentiranja npr. socialnih razmer časa, v katerem je bila posneta. Gre za izvrševanje svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS, ki v konkretnem primeru pretehta nad pravico posameznika do varstva njegovih osebnih podatkov. Fotograf mora pa kljub temu paziti, da ne poseže v osebnostne pravice posameznika, ki fotografa lahko toži, če le ta s fotografijo bistveno poseže v njegovo zasebnost.
Kot iz prej navedenega izhaja, se ulična fotografija po svojem namenu bistveno razlikuje od lokacijskih storitev, kot je npr. Googlov Street View. Slednja je namenjena virtualnemu sprehodu čez npr. del mesta, preverjanju, koliko je prostih parkirnih mest, ali je urejen dostop za invalide ipd. Storitev služi skoraj izključno praktičnim namenom. V tem je razlika med ulično fotografijo in npr. lokacijskimi storitvami, ki gradijo na fotografijah.
Ob tem je treba upoštevati, četudi se določba 38. člena Ustave RS oziroma ZVOP-1 v primeru ulične fotografije ne uporabljata, to ne pomeni, da posameznikom, ki se nahajajo na fotografiji, predpisi ne dajejo nobenega varstva njihovih osebnostnih pravic. Nasprotno, pravni red daje upodobljenemu določljivemu posamezniku vrsto zahtevkov, s katerimi lahko varuje svojo osebnostno pravico na lastni podobi. V zvezi z zahtevki, ki temeljijo na 35. členu ZVOP-1, Pooblaščenec pojasnjuje, da sam nima stvarne pristojnosti, pač pa jo imajo sodišča.
Torej ulična fotografija ni pojem, ki bi v današnjih časih, ko smo vsi tako polni pravic do zasebnosti predstavljala neko zvrst, ki bi se je moral fotograf izogibati, da ne dobi na grbo kakšne tožbe ali postopka. Pravzaprav je ravno to poseganje v dogajanje bistvo te zvrsti, ker predstavlja pomemben dokument o družbi in aktivnosti v času zajema posnetka.
Samo fotografiranje nima po mnenju pooblaščenca nobene povezave z ZVOP-1, malce drugače pa je z objavo teh fotografij (saj je za nekega umetnika na tem področju to tudi bistvo!). Dokler so fotografirane osebe postavljene v nek kontekst, ki ne predstavlja zlonamerne uporabe, ni nobene ovire. Pravica do svobodnega izražanja ne posega v pravico do zasebnosti. V skrajnih primerih pa je situacija do fotografirane osebe lahko podana na žaljiv način. V tem primeru se oškodovanec lahko obrne na pristojno sodišče, ki na podlagi odločitve lahko zavrne objavo take fotografije. Če pa je dokazano povzročena škoda, lahko oškodovanec zahteva tudi odškodnino. Vse to velja za nekomercialno, zasebno ali umetniško uporabo. V primeru komercialne uporabe fotografije, na kateri so vidne ali prepoznavne osebe, pa moramo od vsakega posameznika pridobiti pisno soglasje.
Na splošno je povzetek vsega tega, da je »ulična fotografija« umetnostno dokumentarna zvrst, ki ima za družbo svojo veljavo in pomen, ki pa je omejena s posameznikovo pravico do zasebnosti. Torej gre za rahel trk dveh pravic. Dokler nismo žaljivi in ne fotografiramo oseb v eksplicitnem dejanju, ki meče slabo luč na njihovo podobo, oziroma jo postavljamo v nek žaljiv in zasmehujoč kontekst, smo dokaj na varni strani. Tukaj gre tudi za občutek nas samih, kdaj je neko fotografiranje lahko sporno.
Tomaž Berčič
